Dan Pijave Gorice – prvič
Prvi krajevni praznik Pijave Gorice je za nami.
Na sončno soboto, 18. maja so nam pripravili organizatorji pester, zanimiv in zabaven dogodek. Podlaga zanj je veliki požar 23. maja 1898, ki je upepelil velik del vasi, sledili pa so obnova, ustanovitev gasilskega društva in nov razvoj.
Zato se je prvi del praznovanja ob 16.uri začel z vajo veteranske desetine PGD Pijava Gorica na stari ročni črpalki. Sledili so mladi gasilci, ki so se pravkar vrnili z orientacijskega tekmovanja, na katerem se je pet domačih ekip uvrstilo na državno tekmovanje.
Večnamenski prostor, ki ga domačini imenujejo skedenj, je v obnovljenem spodnjem prostoru služil za postavitev etnografske razstave kmečkega orodja, gospodinjskih predmetov, pohištva in obrti. Vse leto je predmete zbiral Andrej Ciber po okoliških domovih – ob tej priliki so se zahvalili vsem krajanom, ki so prispevali predmete za razstavo. Andrej Ciber je v sodelovanju z Alenko Škamperle vse razvrstil in marsikaj popravil ter pripravil za razstavo.
Z navdušenjem je pripovedoval o pripomočkih za koline, eden najstarejših artiklov je mlin za ajdo, v oči je padla naprava za žganjekuho – kotel z eno cevjo. Opisal je »stopo« za ješprenj, mernik za žito iz češnjevega lesa, star 100 let. Na odru je bila postavljena kmečka hiša – v njej pa miza iz leta 1918, skrinja in zibka. V kuhinji nam je padla v oči lesena keblica za mast z lesenimi obroči, v kamri pa stara postelja.
Od obrti so bile zastopane kolarska, kovaška (podkve, tudi volovske, kovaško nakovalo), od mizarskih izdelkov pa so bile zanimive stare lesene spone in obliči različnih oblik. Našli smo plenkačo (zidarsko vrvico) in podkovane čevlje. Andrej Ciber ima še veliko ciljev pred seboj, eden od njih je tudi katalog. V njem bi vsak predmet dobil svojo številko, fotografijo, opis in stanje. Zunanji del razstave pa so sestavljali kmečki vozovi za različne namene – barjanski voz – parizar, voz za prevoz peska, ropotavček, zapravljivček, pa tudi vprežne sani, kule in še kaj.
Po vodenem ogledu razstave smo bili deležni zgodovinskega pregleda razvoja Pijave Gorice. Poleg že znanih dejstev sta nam člana Domoznanske sekcije Interesnega druženja Naša Lavrica, Iztok Petrič in Nataša Kovačič, predstavila nekaj novih drobcev zgodovine kraja. Njuno izvajanje so popestrile Čotove pevke društva Ravnovesje s tremi zapetimi pesmimi.
S tem se je končal uradni del proslave. Sledil je razvedrilni del, ki sta ga izpeljali ekipi belih in modrih pod vodstvom Milene Avsenak – kviz Naš kraj. Duhovita vprašanja o razvoju in življenju kraja so vzbudila zanimanje vseh prisotnih. Zmagali so modri – z leve strani Kočevske ceste (Lidija Trope Mrak, Majda Vrbinc, Franci Pavlinjek, Klemen Mehle), pa tudi beli z desne strani ceste so se dobro držali (Tadej Zupan, Katarina Hočevar, Janko Urbar, Rok Knavs).
Prvi krajevni praznik Pijave Gorice je za nami.
Na sončno soboto, 18. maja so nam pripravili organizatorji pester, zanimiv in zabaven dogodek. Podlaga zanj je veliki požar 23. maja 1898, ki je upepelil velik del vasi, sledili pa so obnova, ustanovitev gasilskega društva in nov razvoj.
Zato se je prvi del praznovanja ob 16.uri začel z vajo veteranske desetine PGD Pijava Gorica na stari ročni črpalki. Sledili so mladi gasilci, ki so se pravkar vrnili z orientacijskega tekmovanja, na katerem se je pet domačih ekip uvrstilo na državno tekmovanje.
Večnamenski prostor, ki ga domačini imenujejo skedenj, je v obnovljenem spodnjem prostoru služil za postavitev etnografske razstave kmečkega orodja, gospodinjskih predmetov, pohištva in obrti. Vse leto je predmete zbiral Andrej Ciber po okoliških domovih – ob tej priliki so se zahvalili vsem krajanom, ki so prispevali predmete za razstavo. Andrej Ciber je v sodelovanju z Alenko Škamperle vse razvrstil in marsikaj popravil ter pripravil za razstavo.
Z navdušenjem je pripovedoval o pripomočkih za koline, eden najstarejših artiklov je mlin za ajdo, v oči je padla naprava za žganjekuho – kotel z eno cevjo. Opisal je »stopo« za ješprenj, mernik za žito iz češnjevega lesa, star 100 let. Na odru je bila postavljena kmečka hiša – v njej pa miza iz leta 1918, skrinja in zibka. V kuhinji nam je padla v oči lesena keblica za mast z lesenimi obroči, v kamri pa stara postelja.
Od obrti so bile zastopane kolarska, kovaška (podkve, tudi volovske, kovaško nakovalo), od mizarskih izdelkov pa so bile zanimive stare lesene spone in obliči različnih oblik. Našli smo plenkačo (zidarsko vrvico) in podkovane čevlje. Andrej Ciber ima še veliko ciljev pred seboj, eden od njih je tudi katalog. V njem bi vsak predmet dobil svojo številko, fotografijo, opis in stanje. Zunanji del razstave pa so sestavljali kmečki vozovi za različne namene – barjanski voz – parizar, voz za prevoz peska, ropotavček, zapravljivček, pa tudi vprežne sani, kule in še kaj.
Po vodenem ogledu razstave smo bili deležni zgodovinskega pregleda razvoja Pijave Gorice. Poleg že znanih dejstev sta nam člana Domoznanske sekcije Interesnega druženja Naša Lavrica, Iztok Petrič in Nataša Kovačič, predstavila nekaj novih drobcev zgodovine kraja. Njuno izvajanje so popestrile Čotove pevke društva Ravnovesje s tremi zapetimi pesmimi.
S tem se je končal uradni del proslave. Sledil je razvedrilni del, ki sta ga izpeljali ekipi belih in modrih pod vodstvom Milene Avsenak – kviz Naš kraj. Duhovita vprašanja o razvoju in življenju kraja so vzbudila zanimanje vseh prisotnih. Zmagali so modri – z leve strani Kočevske ceste (Lidija Trope Mrak, Majda Vrbinc, Franci Pavlinjek, Klemen Mehle), pa tudi beli z desne strani ceste so se dobro držali (Tadej Zupan, Katarina Hočevar, Janko Urbar, Rok Knavs).
Vmes so nastopale članice plesne skupine ŠK Pijava Gorica s prav posebnimi šov točkami, z elementi dviga, kolesa in skokov.
Prizorišče so popestrili tudi člani OTC Škofljica s svojimi starodobniki. Ozvočenje je pripravil Brane Jereb. Tudi za pijačo in jedačo je bilo vzorno poskrbljeno. Tomaž Jeraj, član društva Pražen krompir, je na atraktiven način pripravljal to tradicionalno jed, za peko, podpeko in žar sta poskrbela priznana mojstra Tavčar in Gliha. Mesne dobrote je prispevalo Mesarstvo Marinček. Prireditev je suvereno in uspešno vodila Andreja Lunar, ki je skupaj s članicami in člani KUD-a pripravila prireditev. Prirediteljem je uspelo povezati pozitivno energijo društev ter posameznikov in pritegniti k sodelovanju širši krog ljudi. Po njihovi zaslugi je prostor pred krajevnim središčem oživel – za ta dan, sicer pa imajo polno idej, kako bi postal uporaben kot razstavni prostor z veliko dogajanji.
Zamisel, ki je vsebovana že v idejni zasnovi vaškega jedra, navaja možnost vaške tržnice. Tudi tokrat so jo ponovili, nameravajo jo začeti v oktobru, »da bi na Pijavi Gorici vsako soboto delovala vaška tržnica, kjer bi domačini in prebivalci iz okoliških krajev prodajali svoje izdelke. Vsi vemo, da na Pijavi Gorici nimamo trgovine. Zato menimo, da bi bil obisk takšne tržnice na pijavškem trgu velika pridobitev. Prodajali bi vsakovrstne izdelke: mlečne izdelke, mesne izdelke, jajca, kruh, poljščine in vse, kar sodi zraven. Zato vas naprošamo, da malce razmislite, ali je mogoče med vami kdo, ki bi bil pripravljen na tej tržnici ponuditi svoje izdelke. Mi, večina krajanov pa seveda obljubljamo, da bomo izdelke z velikim veseljem kupili.«
Dan Pijave Gorice je prvič dokazal, da zmorejo aktivni ljudje skupaj veliko. Prepričani smo, da ni zadnjič.
Peter Pal
